Ja, skoraj celo srednjo šolo so bile moje edine aktivnosti spanje, ležanje in žuranje. Nisem se premikala naprej, nisem se veliko učila, nisem imela aktivnosti, hobijev … Učila sem se kampanjsko, največ en dan ali celo samo eno noč pred testom. Še naloge sem delala le občasno. Zapiske sem si kar skopirala, ker tudi pisala nisem veliko. Sem in tja sem šla v prostem času poleti rolat, pozimi sem poskušala bordat, to pa je bilo to. Res je, da sem veliko brala, še več pa sem gledala televizijo. Veliko sem se tudi ukvarjala z žuranjem in s spoznavanjem fantov.
Imela pa sem strašansko srečo. V prvem letniku faksa sem spoznala fanta, ki je bil discipliniran, odgovoren in za svoja leta zelo zrel. Bil je iste starosti kot jaz, ampak je bil veliko bolj zrel kot jaz v tistem času. Od njega in ob njem sem se 12 let učila lepih lastnosti: discipliniranosti, odgovornosti, vztrajnosti in samostojnosti.
Kmalu sem se ob njem po kratkem raziskovanju mojih interesov lotila hobijev, ki so me veselili – končno sem začela plesati in zatem sem spoznala še jogo. Tudi ko je v moje življenje prišla biodanza in mi spremenila življenje, me je podprl pri moji želji, da postanem vaditeljica biodanze. In sem se vpisala v šolo in izobraževanje uspešno zaključila.
Ko sem že nekaj let vadila jogo, sem si želela postati tudi učiteljica joge. Ker v službi nisem bila zadovoljna in sem razmišljala, da bi dala odpoved, sem želela postati učiteljica joge hitro. Pozanimala sem se, pregledala sem tečaje in ugotovila, da v Sloveniji traja izobraževanje eno leto, v Indiji ali na Tajskem pa en mesec (seveda je izobraževanje bolj intenzivno). Eno leto! Napram enemu mesecu. Razmišljala sem, kako se bom odpravila v Indijo, saj če ostanem brez službe, potrebujem hitro rešitev. In sem se odpravljala na to izobraževanje v Indijo. Kar nekaj časa, pravzaprav. V resnici kar nekaj let. Leta 2011 se je porodila ta moja ideja. Končno sem sprevidela, da bom hitreje opravila enoletni tečaj v Sloveniji kot enomesečni tečaj v Indiji. Veš, kdaj sem zaključila izobraževanje? Maja 2017! Kar šest let sem potrebovala, da sem zaključila tisto 'enomesečno' izobraževanje.
In česa sem se naučila?
Ko si nekaj srčno želim, to takoj začnem uresničevati. Ne čakam pravega trenutka, ne čakam boljših pogojev, ne čakam več prostega časa, ne čakam, da bom imela več denarja. Ne čakam. Začnem takoj. To so vse izgovori in nam dovoljujejo, da odlašamo. Morda je v ozadju strah ali pa celo kakšna korist. Lahko se bojim, da mi ne bo uspelo ali da ne bom dovolj dobra. Morda si želim postati učiteljica v enem mesecu namesto da vložim celo leto ... in čas teče. Kakorkoli, ko si nekaj srčno želimo, je prav, da to začnemo uresničevati takoj. Sicer čas mineva, mi pa še vedno čakamo. Medtem bi lahko že postali mojstri, vendar še vedno čakamo na pravi trenutek, da naredimo prvi korak in sploh začnemo.
Ničkolikokrat sem že slišala – Mojca, tako rada bi prišla na tvojo jogo! Enkrat bom pa res prišla pogledat! Ta enkrat pa kar ne pride in ne pride… Želja je velika, realizacija pa šepa.
Vsi imamo tudi izgovor, da nimamo časa. Resnica pa je, da imamo časa na voljo vsi enako. Je edina dobrina, ki je enakomerno razporejena med vse nas. Hecno, ampak čas je res edino, pri čemer smo popolnoma enaki. Od nas pa je odvisno, čemu ga namenjamo. Stvarem, ki nam pomenijo veliko, ali stvarem, ki nam kradejo čas. Jaz svojega časa v obdobju srednje šole nisem pametno izkoristila. Uporabila sem ga za kradljivce časa. Tako je bilo. Za tem sedaj nima smisla žalovati.
Sem se pa odločila, da bom sedaj bolj odgovorna do sebe in do časa, ki ga imam na voljo, ter dobro razmislim, čemu ga bom namenila. Meni v življenju največ pomenijo meni dragi ljudje, joga, ples, narava in osebna rast. Odločila sem se, da temu posvečam ves svoj čas. To me osrečuje in zaradi tega sem s svojim življenjem danes zadovoljna.
To so lahko odločitve za male stvari ali pa za velike, ki spreminjajo življenje (pa tega morda še ne vemo). Tudi male odločitve vplivajo na kvaliteto našega življenja. Sama se vsak dan odločim, da bom šla na sprehod v naravo, po možnosti v gozd. To me pomiri in napolni s svežo energijo. Mala odločitev, ki ima velik vpliv na kvaliteto mojega življenja.
Pred leti, ko sem se vpisala na prvi tečaj joge, je bila tudi to mala odločitev, ob čemer takrat nisem vedela, kaj to za moje življenje pomeni. Takrat mi je prinesla večji notranji mir, stik s sabo, občutenje telesa, večjo moč in stabilnost. Ko sem se želela vpisati na izobraževanje za učiteljico joge, je bila to že večja odločitev. Pomenila je morebitno spremembo kariere in odločitev, da živim svoje poslanstvo. Mala odločitev je peljala v večjo in mi kazala mojo pot. In kako se ta večja odločitev v mojem življenju kaže danes? Svojo ljubezen do joge in jogijskega načina življenja lahko delim naprej. Ena na videz mala odločitev v življenju, ki sem jo sprejela tako, da sem sledila svoji želji v srcu, je bila le en košček večje sestavljanke - peljala me je na pot, ki jo živim danes, na pot mojega poslanstva.
Vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, je zato pomembna. Včasih razmišljamo, da moramo k spremembam v življenju pristopiti na veliko - pa ni res. Začeti moramo z enim malim korakom, ki nas vodi na dolgo pot. Tisoč kilometrska pot se začne s prvim korakom, pravi kitajski pregovor. Ta pregovor sem si nalepila na steno moje še otroške sobe in se nanj spomnim velikokrat v svojem življenju. Daje mi zavedanje, da nima smisla želeti si cilja na koncu poti, če ne stopim na pot, ne naredim prvega koraka in svojega časa ne namenjam stopanju po tej poti.
Pa še nekaj je - preden začnemo, preden naredimo prvi korak, se velikokrat zataknemo ob vprašanju - ali je to res zame, ali si tega res želim? Ali res želim temu posvečati svoj čas? Ta čas, ko se sprašujemo, bi lahko že poskusili in ugotovili, ali nam ustreza ali ne. Pa iz strahu in dvoma sploh ne poskusimo. Nič ni tako tragično ali usodno, z ničemer si ne zapišemo svoje usode, če se za to ne odločimo. Nikoli ne podpišemo pogodbe za nedoločen čas. Zato pogumno poskusimo, namenimo nekaj časa svoji želji in odločitvi - če smo začutili, da bi nekaj poskusili, potem je to ta trenutek prava pot. S poti lahko vedno zavijemo tudi na drugo pot, če vidimo, da nam bolj ustreza. Dokler je srce na tej poti, ji sledimo. Ko srce kliče drugam, je čas, da prižgemo smerokaz in zavijemo. Tudi Buda je rekel za budizem - dokler ti ustreza, sledi naukom budizma. Ko ti ne ustreza več, pojdi drugam.
Zato pogumno naredimo ta prvi korak in delček svojega življenja namenimo prvemu koraku, s katerim bomo stopili na svojo pot srečnega in zadovoljnega življenja. Moji mali koraki so me popeljali na pot, ki me iz leta v leto vodi v bolj zadovoljno življenje, moje srce se polni z ljubeznijo, srečo, harmonijo, hvaležnostjo in vse celice mojega telesa se polnijo z občutkom miru. In zakon privlačnosti resnično deluje - več časa in energije, kot namenjaš stvarem, ki te osrečujejo, več časa in energije imaš, da ju lahko posvečaš tem stvarem. Preprosto, a deluje. :)
Povej mi, dragi/a moj/a, čemu pa boš ti namenjal/a svoj čas in energijo? Kaj bo tvoj prvi korak?
Hvala, ker si prebral/a članek do konca in upam, da ti je koristil!
Vabim te, da si prebereš še moj blog zapis o tem, kako z vsako odločitvijo vplivaš na svoje življenje - klikni na povezavo:
Če želiš pot samoraziskovanja in poglobitve vase začeti ob moji podpori, te vabim na spletno vadbo Joge za dobro počutje ❤️ Spletna vadba.
Več o vadbi, kako poteka in kako se lahko prijaviš, si lahko prebereš na povezavi: Joga za dobro počutje ❤️ Spletna vadba
Za še globlje potovanje vase, krepitev notranje moči in nego ženske energije, da postaviš temelje za trdno zdravje in dobro počutje ter postaneš neusahljiv vir energije, te vabim k vpisu v Šolo Belih tigric - Prebuditev in nega ženske energije.
Več o šoli, kako poteka in kako se lahko prijaviš, si lahko prebereš na povezavi: Šola Belih tigric - Prebuditev in nega ženske energije
Želim ti prijetno raziskovanje globin tvoje čudovite biti!
Z ljubeznijo,
Mag. Mojca Tavčar
Dao vaditeljica in učiteljica Hatha joge
