Veliko sprememb smo doživeli že v prvi polovici tega leta. V trenutku smo bili omejeni na svoj dom, na svojo občino. Omejena so bila druženja in aktivnosti v naravi. Ukinjeni so bili koncerti, predstave, plesni večeri. Omejeni smo bili nase.
Prebrala sem odličen zapis: Če ne moreš iti ven, pojdi noter.
In trenutna svetovna situacija nam je dala ravno to. Priložnost, da gremo navznoter, da gremo vase. Da se soočimo s seboj in se posvetimo sebi.
Soočenje s sabo pa ni vedno povsem enostavno. Koliko lahko ostanemo sami s sabo in kako to prenašamo, je odvisno od tega, kaj in koliko nosimo s seboj in koliko se tudi sicer s tem ukvarjamo ali se ne ukvarjamo.
Velikokrat neprijetnosti pometemo pod preprogo na način, da smo pretirano aktivni in se ne ustavimo, ker potem …. potem nam ni treba čutiti. Ker ni časa. Ker se vedno nekaj dogaja. Naša pozornost je usmerjena navzven.
Ko pa se ustavimo, takrat pridejo na površje prav tiste neprijetnosti, ki smo se jih otepali. Ki jih nismo želeli čutiti.
Tokrat nas je situacija prisilila, da smo se ustavili in se dotaknili sebe. Prisiljeni smo se bili ustaviti in se upočasniti. Čutiti.
Sama sem mnenja, da je to obdobje za nas navkljub vsemu veliko darilo. Dobili smo priložnost, da si damo čas in prostor. Sebi, svojim občutkom, svojim čustvom, svojim najbližjim. Da damo čas in prostor ljudem, dogodkom in doživljanju. Da damo čas in prostor življenju. Šele ko čustvom, odnosom, dogodkom, doživetjem damo čas in prostor, dobijo vrednost. Sicer grejo mimo nas. Gre mimo nas življenje.
V vsej naglici življenja nas namreč to velikokrat posrka vase. In se izgubimo. Počutimo se kot v vrtincu in čakamo, da bo nevihte konec. Verjamemo, da nimamo izbire. Ustaviti se, ustaviti vrtiljak in izstopiti. Ponovno zadihati in zaživeti.
Sedaj smo doživeli edinstveno izkušnjo, ko se je utrip življenja na nek način ustavil in ponovno smo dobili čas in prostor. Ko se je ustavil javni promet, cestni, tovorni in letalski, ko je bilo na cesti le peščica avtomobilov, ko se nikomur ni nikamor mudilo, sem opazovala razgled na prazno polje in nebo ter hkrati občutke v sebi – začutila sem mir. Čutila sem, kako se je Zemlja umirila. Kako počiva in nabira novih moči. Neverjeten občutek je bil to, prelep.
Veliko ljudi je v tej upočasnjenosti lahko pričelo na novo pogledovati vase. To ni lahka pot. Vendar pa obstaja veliko načinov, kako se tega lotiti. Kako se soočiti z notranjo praznino, ki je morda sedaj postala očitna, kako se soočiti s tesnobo, s strahovi, z jezo, z vsemi občutki, ki so priplavali na površje.
Veliko teh neprijetnih občutkov je bilo tudi kolektivnih in jih je v tem primeru dobro kot take tudi prepoznati.
Kako to narediti? Access Bars ima odlično orodje za to – z vprašanjem: Komu to pripada?
Na vprašanja ne iščemo odgovorov, niti jih ne vprašujemo z namenom, da bi prejeli ali našli odgovor. Preprosto vprašamo in spustimo. Če občutek ni naš, odide in ga ne občutimo več. Tako vemo, da sploh ni pripadal nam. In se ga na lahkoten način osvobodimo.
V primeru, da občutek kljub postavljenemu vprašanju ne odide, pa vemo, da izvira iz nas in je prišel čas, da ga sprejmemo, ga občutimo, se mu zahvalimo in se od njega poslovimo.
Ker občutek želi biti občuten in če to zanikamo, čustvo, ki ga poraja, ostaja v nas in raste. Raste, želi biti opažen. Bolj kot ga tlačimo navzdol, se ga otepamo, se ga želimo znebiti, ga nočemo čutiti, bolj postaja močen. Želi biti občuten. Ko pa ga enkrat opazimo, ga sprejmemo in začutimo, takrat šele lahko odide. Občutki so zato, da so občuteni in da sproščajo naša čustva. A ob tem se moramo tudi zavedati, da čustva ne pripadajo nam. Ne prijetna in ne neprijetna – vsa čustva le gredo skozi nas. Bolj kot smo pretočni, lažje tečejo skozi nas in ne zastajajo. Zanimivo pa je - če jih ne želimo čutiti (navadno neprijetnih), čustva ostajajo. in nasprotno, ko jih želimo zgrabiti in zadržati (navadno prijetne), postanejo neotipljiva in nedosegljiva.
Morda se ti zopet postavlja vprašanje, na kakšen način lahko sprejmemo neprijetne občutke in čustva ter se od njih poslovimo?
Pomembno je, da se ustavimo in opazujemo svoje občutke. Jim damo prostor in čas. Jih občutimo. Prepoznamo čustva za njimi. In si dovolimo čutiti tudi ta čustva. Si dovolimo biti žalostni, jezni, razočarani. Si dovolimo biti srečni, veseli, navdušeni, razigrani. Tudi prijetnih občutkov si ne dovolimo vedno občutiti, niti čustev, ki jih sprožajo. Čeprav morda na to nikoli nismo gledali na tak način, se lahko vprašamo, si dovolimo, da se nam ustnice razlezejo v širok nasmeh? Si dovolimo brez zadržkov izraziti svoje navdušenje in veselje? Namreč tudi pripomba kar tako, mimogrede – Kaj pa si tako otročji? – je lahko nekoč v nas ugasnila iskrico razigranosti.
Skratka, najprej občutek, kakršenkoli že je, opazimo in si ga dovolimo. Na tak način ga sprejmemo. In prepoznamo tudi čustvo, ki sproža v nas ta občutek. Si dovolimo tudi čustvo in ga sprejmemo. Ko smo ga sprejeli, pa mu damo dovoljenje, da gre. Lahko se mu zahvalimo, da je bilo z nami in nam služilo (na kakršenkoli način že), sedaj pa ga ne rabimo več in lahko gre. In se od njega poslovimo.
Torej:
Občutek opazimo.
Si ga dovolimo.
Ga sprejmemo.
Ga občutimo.
Prepoznamo čustvo, ki sproža občutek.
Si dovolimo to čustvo, ga sprejmemo in čutimo.
Se mu zahvalimo, da nam je služilo.
Mu damo dovoljenje, da gre.
Se od njega poslovimo.
Lep način, kako se lahko od čustva tudi poslovimo, je tudi, da mu napišemo pismo. In gremo skozi enak postopek, le da mu vse to napišemo. Pismo lahko spravimo ali pa ga na varen način zažgemo.
Seveda obstajajo tudi drugi načini soočanja s svojimi občutki in čustvi ter kako jih presežemo.
Tudi moja mami, na primer, se je znašla med tistimi, ki je občutila strah. Ponudila sem ji par preprostih vaj, med njimi tudi izvajanje zdravilnega zvoka za ledvice. Vsak dan je gledala moj video posnetek in izvajala zvok. Kmalu mi je povedala, da se počuti bolje in da ne čuti več strahu, kot ga je prej. Začutila je celo toliko nove moči, da je ob poročilih raje ugasnila televizor in namesto tega raje odšla v gozd na sproščujoč sprehod.
Tehnike so enostavne, le od nas je odvisno, če smo jih pripravljeni sprejeti, se jih naučiti in jih izvajati.
Zdaj je idealen čas, da se poglobimo vase, vesolje nam je dalo priložnost, čas in prostor – ZASE. Izkoristimo to darilo in se posvetimo sebi. Svet potrebuje bitja svet-lobe.
Že pred mnogimi leti mi je moja takratna sodelavka dejala – na koncu si vedno sam. Čeprav se tega mnogokrat ne želimo zavedati, je res – rodimo se sami in umremo sami. V vmesnem času se družimo, izkušamo, doživljamo, čutimo, živimo. A kljub vsemu smo vedno sami s sabo, nič drugega ni gotovega.
Kot je rekel tudi moj dragi prijatelj – to mora biti res strašno, če si nisi všeč. S sabo namreč preživiš največ časa.
Zato, dragi moji, vzemimo si čas zase, posvetimo se sebi, dajmo si čas in prostor ter spoznajmo sami sebe. Izkoristimo to priložnost in pojdimo vase. Globoko. In še globlje. Prečistimo, osvobodimo vse, kar ne pripada nam in tudi vse, kar nam ne služi več. Vsa čustva, misli, prepričanja, vzorce, navade. Sprostimo vse, kar nismo. Dajmo si dovoljenje za vse, kar smo. In vse, kar smo, vsa lepota in svetloba znotraj nas, bo sijalo znotraj nas in navzven. Postanimo si všeč. Vzljubimo se.
Vsak trenutek se lahko vprašamo - sem to jaz? Je ta moja reakcija res to, kar želim biti? In če ni, se lahko odločimo drugače. Za takšno reakcijo, ki odseva naš pravi jaz. Takšen jaz, kakršnega si želimo. Zdaj je prišel čas, ko ne hitimo in je lažje spremljati te odločitve, čas za vpogled globoko vase.
Zdaj je čas za nas. Zdaj je čas zate. Bolj kot kadarkoli je zdaj čas, da gremo vase in najdemo polnost ljubezni v sebi.
Poskusimo! Preden se vrnemo nazaj v ustaljene tirnice, preden prepustimo življenju, da nas zopet posrka, hvaležno sprejmimo to priložnost in jo izkoristimo.
Povežimo se s seboj, s svojim srcem in svojo pravo naravo. Svet potrebuje tebe, takšnega kot si. Tvojo svetlobo in tvojo luč. In sedaj nam je vesolje ponudilo to priložnost, zgrabimo jo, prebudimo svojo svetlobo in zasijmo v vsem svojem sijaju!
Hvala, ker si prebral/a članek do konca in upam, da ti je koristil!
Vabim te, da si prebereš še moj blog zapis o zdravilni moči ljubezni - klikni na povezavo:
Si se tudi ti znašel/la v iskanju samega/same sebe? Tu sem, da ti v iskanju odgovorov in do spremembe, ki jo želiš, pomagam s celostnim svetovanjem in zdravljenjem z energijsko podporo Access Bars!
Če želiš pot samoraziskovanja in poglobitve vase začeti z vadbo joge, te vabim na spletno vadbo Joge za dobro počutje ❤️ Spletna vadba.
Več o vadbi, kako poteka in kako se lahko prijaviš, si lahko prebereš na povezavi: Joga za dobro počutje ❤️ Spletna vadba
Dobrodošla tudi v 100-dnevni obnovi ženske spolne energije in vitalnosti - Srčna & Sočna!
Več informacij si lahko prebereš na povezavi: Srčna & Sočna
Želim ti prijetno raziskovanje globin tvoje čudovite biti!
Z ljubeznijo,
Mag. Mojca Tavčar
Dao vaditeljica in učiteljica Hatha joge
