Veliko se po družabnih omrežjih govori o zaključevanju odhajajočega leta in o ciljih za prihajajoče leto in o njihovi manifestaciji. Res je leto dobro zaključiti s premislekom o tem, s čim smo bili v preteklem letu zadovoljni, kaj nas je osrečilo, in kaj bi lahko bilo bolje ter kaj bi lahko storili bolje. Razmišljamo namreč lahko, kaj bi lahko bilo bolje, še boljše pa je vprašanje, kaj bi lahko storili bolje ali drugače. S tem prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, odločitve in končno za življenje. In tako lahko vplivamo na svoje življenje, sprejmemo pa tudi posledice.
Jaz sem ugotovila, da moram za svoje življenje sama prevzeti odgovornost, če ga želim spremeniti. Če želim biti srečna, zadovoljna in izpopolnjena. Da moram sama začeti sprejemati odločitve, ki vplivajo na potek mojega življenja. In to je vsaka odločitev, ki jo kadarkoli sprejmem. Seveda je to tudi strašljivo, saj je včasih lažje reči, da se je nekaj zgodilo meni, kot da sem to povzročila sama oziroma sem za to odgovorna sama s svojimi dejanji, odločitvami ali ne-odločitvami. V psihologiji se to povsem običajno človeško obnašanje razloži s pojmom obrambnih mehanizmov – ko ima neko dejanje dobro posledico, odgovornost za dejanje prevzamemo mi (npr. v službi naša ideja požane val navdušenja – takrat si rečemo: Kako sem se dobro pripravil/a. Res imam dobre ideje. Res sem pameten/na.), ko pa ima neko dejanje slabo posledico, pa odgovornost za to prevalimo na zunanje okoliščine ali druge ljudi (npr. imamo prometno nesrečo in nas je zaslepilo sonce, ponagajal dež, ali pa smo slabo spali in smo bili raztereseni – ne bomo pa rekli: Pač res nisem dober voznik).
Zakaj je pomembno, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, za svoje odločitve in za svoje življenje? Ker je pomembno, da si poleg pregleda leta, od katerega se poslavljamo, začrtamo tudi cilje, ki jih v novem letu želimo doseči. In ravno na način, da prevzamemo odgovornost, si lahko zastavimo cilje za novo leto – kaj dejansko bom storil/a drugače, bolje. Na kakšen način se bom odločil/a zase. Kaj bom storil/a zase. Ko se zavedam, da je odločitev moja, se bom odločila tako, kot vem, da je prav zame. Ne tako, kot je tisti trenutek bolj lagodno in udobno (da pojem tisto slaščico), ampak tako, kot je dobro zame na dolgi rok (si pripravim zdrav obrok).
KAKO JE ŽIVLJENJE POSTALO GLEDANJE
Televizor, družabna omrežja, reklamni panoji … Se spomniš, kakšno je bilo življenje pred tem, ko smo imeli tako podroben vpogled v življenje drugih in še huje – v predstavo, kakšno bi življenje moralo biti?
Predvsem bolj enostavno. Manj želja, manj hrepenenj, manj zavisti. Več veselja, več radosti do življenja, več zadovoljstva – s sabo in s svojim življenjem.
Danes pa se velikokrat dogaja, tako opažam pri sebi in pri drugih, da življenje opazujemo le še skozi leče. Pred časom sem se resneje ukvarjala s fotografijo, še pred digitalizacijo. Pa vendar sem že takrat opazila, kako življenje opazujem le še prek leče – z očmi sem iskala 'dobre kadre', 'primerne kote', 'lepe barvne kontraste'. Nekaj, kaj bo naredilo fotografijo dobro. Takrat sem odložila fotoaparat.
Na izlete sem začela hoditi brez velikega fotoaparata, na potovanjih sem namenoma manj fotografirala. Odločila sem se, da bom življenje raje živela 'v živo'. Da bom raje ustvarjala spomine v svoji glavi, ne na negativu. Odločila sem se za pozitivo.
Tudi danes se nam dogaja podobno – gledamo, kako bomo naredili dober posnetek sebe – iščemo primerno lokacijo, primerno pozo in lep nasmešek – ali celo naše hrane – in preden začnemo uživati v hrani, jo poslikamo in objavimo. Šele nato jo okusimo. Najprej slika, nato užitek.
Zato sem se tudi odločila, da v svojem stanovanju nimam televizije, ne radia in da čim manj časa preživim s telefonom v roki.
Z novim letom ugasnimo televizor, utišajmo radio, odložimo telefon in okusimo življenje v živo. Začutimo sonce, začutimo telo, začutimo sebe.
KAJ LAHKO STORIM ZASE?
Nedavno sem prebrala, da kdor ne raste, umre. Stagnacija pomeni smrt. Rast predstavlja napredek. Tudi vesolje po zadnjih dognanjih neprenehoma raste in se širi. Če bi stagniralo, bi bila posledica smrt, ugasnitev vesolja. Da obstanemo, se moramo neprestano premikati, graditi in rasti.
Ko se sama počutim brezvoljno in brez prave energije, kar ne vem, česa bi se lotila, da bi se premaknila. Velikokrat si želim iti v naravo, a se kar ne odpravim. Zakaj ne naredim nečesa, česar si želim in kar vem, da je zame dobrodejno?
Enako je z našimi čustvi – kadar se utapljamo v žalosti ali obupu, je rešitev v tem, da se premaknemo. Ko se premaknemo, se začnejo premikati tudi naša čustva. In takrat se pokaže možnost, da se preobrazijo. Da se ne utopimo, ampak izplavamo. Bolj kot se začnemo premikati, hitreje se bodo čustva in počutje lahko preobrazili.
Imamo celo lep rek – da se premakneš iz mrtve točke. Oživiš. Se prebudiš.
Prva stvar, ki jo naredim, kadar jaz obstanem na mestu, je, da z blazinico pod palcem leve roke začnem krožiti po področju prsnega koša. Počasi in z občutkom. To je gibanje, kroženje, ki prebuja in oživlja. Leva roka je povezana s srcem, ki nosi energijo ognja in zato čisti in preobraža. V prsnem košu pa se nabirajo čustva, ki ostajajo tam, če jih ne sčistimo. To lahko postane tudi naša vsakodnevna praksa, da redno prečistimo svoja čustva in lažje zadihamo. Poskusi tudi ti!
NAŠA PROIZVODNJA HORMONOV SREČE
Še ena skrivnost premikanja je – z gibanjem se v našem telesu tvorijo endorfini, hormoni sreče. Gibanje nas osrečuje, zato je ta preobrazba čustev in počutja navadno z gibanjem pozitivna.
Sama ne pijem alkohola in na eni zabavi so me seveda spraševali, kako to in kaj potem jemljem. Odgovorila sem, da sem na endorfinih. Malo za šalo, veliko pa je v tem resnice. Vsi smo lahko na endorfinih, serotoninu ali oksitocinu. Vse to so hormoni sreče, le proizvajamo jih na različne načine.
Endorfin se proizvaja s telesno dejavnostjo, serotonin naše telo proizvaja, ko smo na sončni svetlobi, oksitocin pa se izloča, kadar smo v stiku s kožo. Vse to osrečuje. Življenje, torej. Gibanje, sončna svetloba in dotik.
Vse tri hormone lahko aktiviraš hkrati, če se odpraviš na sprehod na lep sončen dan z roko v roki s svojim partnerjem.
Sliši se enostavno, kajne? Saj tudi je. Vse prakse, ki delujejo, so v resnici zelo enostavne. Jih je pa treba ponavljati vsakodnevno. Saj veš – vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
S prijateljem sem se pogovarjala in povedal je zanimivo zadevo – da so čokolada (ki tudi spodbuja tvorbo serotonina, zato je tako priljubljena), alkohol in druga opojna sredstva samo bližnjica do sreče.
Tako za prebujanje sreče in vzpostavljanje zdravja potrebujemo le malo stvari – kot rečeno, gibanje, sonce in dotik!
Za novo leto si zato dajmo na seznam vajo, ki jo bomo delali vsakodnevno, čas, ki ga bomo preživeli v naravi in čas, ki ga bomo preživeli z nam dragimi osebami.
Hvala, ker si prebral/a članek do konca in upam, da ti je koristil!
Vabim te tudi, da si prebereš še moj blog zapis o dobrodošlici v novo leto - klikni na povezavo:
Če si se tudi ti odločil/a zase, za to, da boš prevzel/a odgovornost zase, da boš aktiviral/a svoje hormone sreče in vzpostavil/a zdrav način življenja, te vabim, da se nam pridružiš na spletni vadbi joge!
Več o vadbi si preberi na povezavi: Joga za dobro počutje ❤️ Spletna vadba
Vse dobro ti želim,
mag. Mojca Tavčar
Dao vaditeljica in učiteljica Hatha joge
